Tale predpraznični čas prinaša s seboj toliko prireditev in priložnosti za druženje, da mora človek res dobro premisliti in presoditi, česa se bo udeležil. Če sem čisto iskrena, sem hotela petkovo popoldne nameniti pohajkovanju med stojnicami Dežele pravljičnih nasmehov. Vedno je dobro vedeti, kako hitro zamenjajo lastnika dobrote, ki si jih malce tudi ti pomagal ustvarjati. No, pa mi ni bilo dano. Sredi tedna me je namreč za rokav pocukala Kristina in mi zabičala, naj ne pozabim v petek. Pozabim? Kaj že? Moj pogled je moral biti precej bedast, saj je zavila z očmi in omenila kuhanje z mamicami. Eh, jaz in moja pozabljivost! Seveda, v petek popoldne se dobimo z mamicami, ki so v okviru projekta Izzivi medkulturnega sobivanja obiskovale tečaj slovenščine pri Kristini Dobravc (program SIMS).
Mamice naj bi pripravile nekaj jedi, tipičnih za državo, iz katere prihajajo. Sem upala, da bo katera iz Bosne, kajti naravnost zaljubljena sem v njihove tufahije, tulumbe, kadaif, baklave, urmašice in kar je še teh zadev, ki ti zalimajo usta skupaj. Pri vsem tem je to skoraj najbolje, saj, kljub temeljitim naporom, teh slaščic ne moreš pojesti cel kup in posledično tudi kilaža ne skoči v višave (ja, ja, saj vem, samo tolažim se 🙂 ).
Torej, da ne bom dolgovezila: večer je odlično uspel, imeli smo kitajske žlikrofe ( ne bom nič napisala o razlikah med pravim kitajskim zeljem in tistim, ki ga prodajajo pri nas ali pa o soji, sojinih kosmičih in sojini omaki – sem morala obljubiti, ampak nasmejale smo se pa pošteno), krompirušo, sarme, tulumbe (mmmm …), tudi slovenski? štrudelj oziroma jabolčni zavitek. Skratka, zabavno, poučno, prisrčno, luštno in dobro je bilo. Upam, da me bodo drugo leto tudi povabili