BIOTEHNOLOGIJA – AKVAPONIKA

Ker so zdaj moderni časi, gre razvoj naprej in z njim tudi mi, učenci in učitelji na OŠ Tončke Čeč. Zato so danes devetošolci, ki bodo kmalu zakorakali v srednješolske klopi, imeli zadnji naravoslovni dan in sicer z biotehnološko tematiko – akvaponiko.

Nekdanja učiteljica naše šole, Vladka Narat, je uredila sistem akvaponike in zdaj v njem poskusno goji rastline. Želeli smo si ogledat ta umetno-naravni sistem in prijazno nas je povabila, naj le pridemo.

Ampak, brez kančka teoretičnega znanja pa vendar nismo mogli kar iti. Saj v tem primeru sploh ne bi vedeli, kaj si ogledujemo. Zato smo se pred praktičnim delom podkovali še v teoriji.

Tako smo zvedeli, da je akvaponika v resnici samozadosten način gojenja zelenjave s pomočjo rib. Pri tem pridelamo za prehrano tako zelenjavo, kot seveda tudi ribe.

In princip? Zelo enostaven, temelji, kakor vse v naravi, na kroženju organskih in anorganskih snovi. Rastline potrebujejo za uspešno rast vodo in mineralne snovi, ki jih v procesu fotosinteze spreminjajo v organske snovi. Če rastline gojimo na vrtu, moramo zato zemljo gnojiti. Tu pa imamo v ta namen ribe, ki s svojimi izločki gnojijo vodo. Nepogrešljive pri vsem tem so seveda bakterije – razkrojevalci, ki  ribje blat razkrajajo v anorganske snovi.

Akvaponika ima kar nekaj prednosti v primerjavi z običajnim kmetovanjem oz. pridelavo zelenjave. Eno smo že omenili – ne potrebujemo gnojil. Prav tako ne potrebujemo herbicidov, pesticidov in kar je še takih –cidov, ki uničujejo naravo. Gredic nam ni treba pleti, okopavati in prekopavati. Samo posejemo, presadimo, počakamo, da zraste in poberemo pridelke. Sliši se pravljično, kajne? No, vse le ni tako enkratno, kot vsak sistem, ima tudi ta svoje pomankljivosti, ampak te ravno niso v nebo vpijoče.

Aha, da ne bi kdo zamenjal hidroponike za akvaponiko, še navedba razlike – za akva potrebujemo zraven zelenjave še ribe, pri hidro pa rib ni. Torej moramo v vodo, v kateri gojimo rastline, dodajati gnojila.

Rib, primernih za akvaponiko, je več vrst. Med najbolj priljubljenimi so tilapije, krapi, postrvi (pri teh nastopi problem, ker zahtevajo veliko kisika v vodi in posledično zelo mrzlo vodo, kar pa ni primerno za rastline), ameriški somiči, zlate ribice in koi krapi.

Vladka ima navadne krape. V bazenu jih ima okoli petinštirideset, dolgi pa so kakih trideset cm. Ko bodo preveč zrasli in jim bo začelo primanjkovati prostora, se jih enostavno ulovi in poje. Skupaj z zelenjavo, ki so ji pomagali pri rasti (dobro, da nisem vegetarijanka).

Vladka vse goji (za zdaj) poskusno, zato ima precej različnih vrst zelenjave: pak choi, kitajsko solato, navadno solato – kristalko, glavnato solato, blitvo, peteršilj, paprike, paradižnik, korenček, varaždinsko zelje, črno redkev, melancane in kolerabo. Ko bo ugotovila, kaj najbolje uspeva in kaj gre najbolje v promet, bo gojila le nekaj vrst zelenjave.

Akvaponika »ji dela« zdaj že kakšna dobra dva meseca in res je pod šotorom (mer 8 x 3 metre) že prava džungla. Seveda pa ne more stati prekrižanih rok in poslušati, kako trava raste, ampak mora vsakodnevno preverjati kvaliteto vode, da ne bi krapi poginili od danes na jutri (z živimi organizmi ni heca, zelo so občutljivi).

Zato Vladka vsak dan s pomočjo indikatorskih papirčkov in aplikacije na telefonu preverja kvaliteto vode. Do zdaj je bilo še vse v redu. Voda v sistemu namreč spreminja svoj kemizem. V začetku je bazična (še posebno, če smo vzeli kar vodo iz vodovoda – zaradi apnenca), zato nekateri priporočajo pol vodovodne in pol deževnice. Ampak z deževnico so pa drugi heci – v njej so raztopljene nečistoče iz zraka in podobno, kar spet ni zaželjeno. S staranjem  voda postaja vse bolj kisla, ne sme pa seveda postati preveč. pH tam nekje med 6,5 – 7,5 je optimalen.

In na okoli 325 kvadratnih metrih akvaponskega sistema je možno vzgojiti od 800 do 1000 kilogramov začimbnic (npr. mete, drobnjaka, bazilike) in okoli 100 kg rib na leto.

Lepe številke, kajne?