Select Page

Ocenjevanje – drugič

Dragi sedmošolci, še kar se vas nekaj (iz 7. a in iz 7. b) ni javilo s številkami, da bi vedeli, kateri ekosistem morate obdelati. In ker je nova odločba – v sredo, 3. 6. 2020 pridemo vsi v šolo, prosim, prinesite izdelano in napisano kar v šolo. To velja za 7. a. 7. b pa naj pošlje učiteljici Žveplan, kot ste zmenjeni.

Naloga za ocenjevanje

Dragi sedmošolci, prišel je tudi dan ocenjevanja pri naravoslovju. Kako bo ocenjevanje potekalo in kaj boste morali za dobro oceno narediti, preberite v prispevku spodaj, prosim:

Navodila za izdelavo ekosistemov

Učenci doma iz materiala, ki ga imate, naredite model ekosistema, podobnega tistim na slikah (na prvi sliki je model travnika, na drugi model koralnega grebena – suhi način, na tretji model morja – mokri način – ta je najmanj primeren – če dalj časa stoji, vidite, kaj se zgodi. In vanj ne morete dati organizmov, izrezanih iz papirja. Če je pa lepo narejen, je pa zelo atraktiven. Odločite se sami.).

model ekosistema travnik

ekosistem koralni greben – suhi način

ekosistem morje – mokri način

Učenci izbirate med naslednjimi ekosistemi: jezero, mlaka, morje, travnik, gozd (v naših geografskih širinah), puščava, njiva, sadovnjak, vinograd, tropski gozd, polarno območje, močvirje, vrt, jame, morske globine ali pa si učenci sami izberejo ekosistem, ki tu ni naštet. (vsakemu ekosistemu bomo določile številko, učenci pa se potem odločajo za določeno številko), učiteljica Žveplanova ali pa Jelenova vam pa sporočiva, kateri ekosistem je to. Številko, ki ste si jo izbrali, nama sporočite po e-pošti – glejte navodilo spodaj.

Učenci v knjigah ali na internetu poiščete slike določenega ekosistema in izdelate model.  Uporabite material, ki vam je pri roki: kartonske škatle, papir, sličice »Živalsko carstvo«, kamni, pesek, odpadni material, plastične figurice živali, rastlin, karkoli želite. Vode raje ne,  ponazorite jo (celofan) ali narišete. Če pa izrecno želite, pa lahko naredite ekosistem tudi na “mokri način”. Če se vam bo lepo posrečil, bo izgledal zelo v redu. Ekosistem mora biti nazorno izdelan, poučen in uporaben. Predstavljeni morajo biti vsaj trije neživi dejavniki (primerna temperatura, svetloba, voda itd.) ter vsaj pet označenih primerov živih bitij. Na  živih bitjih je razvidna njihova prilagoditev na življenjske razmere v tem ekosistemu. Prilagoditve so lahko označene poudarjeno. V modelu naj bo prikazana prehranjevalna veriga, še bolje pa je  prehranjevalni splet z vključenimi proizvajalci, porabniki in razkrojevalci. Pri delu morate biti natančni.

Izdelan model ekosistem fotografirate (lahko 2-3 fotografije iz različnih zornih kotov), ga opišete – predstavite nežive dejavnike, prilagoditve organizmov, prehranjevalno verigo, lahko tudi splet, naštejete (s slovenskimi imeni) najznačilnejše predstavnike biocenoze za ta ekosistem. Ne pozabite, v biocenozo spadajo tudi rastline. In, lepo prosim, vse to natipkajte v e-pošto.

Kriteriji ocenjevanja:

  1. Nazornost – 5 točk
  2. Pravilnost – 5 točk
  3. Prilagoditve – 3 točke
  4. Prehranjevalna veriga – 3 točke; splet – 5 točk
  5. Estetika – 2 točki
  6. Pravilen rok oddaje – 2 točki

Skupaj: 22 točk:

Točke ocena
22 – 20 Odl (5)
19 – 17 Pdb (4)
16 – 13 Db (3)
12 – 10 Zd (2)
< 10 Nzd (1)

 

Učenci, ki ne bi oddali modela, bi bili ustno vprašani, ampak menim, da se kaj takega ne bo zgodilo.

Izbirate med naslednjimi številkami (vem, da imate medsebojne stike, zato prosim, da si v enem razredu eno številko izbereta največ dva učenca): 41,  8,  33,  101,  95,   66,  72,   99,   24,  62,  5,   3,   15,   88   in 92.

Številko, ki ste si jo izbrali, takoj sporočite učiteljici (na spodnji e-naslov), ki vas uči naravoslovje, da vam bo povedala, kateri ekosistem morate opisati.

Fotografije in opis ekosistema (opis natipkajte na e-mail) pošljite do srede, 3. 6. 2020, učiteljici Petri V. Žveplan (7. b razred) in Nataši Jelen (7.a razred).

7. b: petra.zveplan@os-toncke-cec.si ali petra.zveplan@guest.arnes.si

7. a: koronagakrona@gmail.com

Za vsa vprašanja, razlaganje nejasnosti sva vama učiteljici na voljo na zgornjih naslovih.

 

 

 

Razvrščanje živali

Dragi sedmošolci,

če bi se danes igrali možgansko nevihto in bi uporabili besedo razvrščanje, bi zagotovo kdo izmed vas pomislil na red. Sama dobim asociacijo na red v omari. No ja, nekateri imamo manj, drugi bolj pospravljeno in urejeno, tisti, ki smo se tega ozavestili, bomo to uredili danes. Mogoče, ali pa ostane za naslednje, deževne dni. Danes pa bo govora o razvrščanju živali.

NALOGA:

  1. Klikni in natančno preberi. 7.r NAR RAZVRŠČANJE ŽIVALI
  2. V zvezek naredi zapis povzetka.
  3. Pošlji fotografijo o opravljenem zapisu.

Organski sistemi pri živalih

Kakor smo videli pri prejšnjih urah, so živali izredno raznolike. Od najpreprostejših enoceličarjev do zapleteno zgrajenih vretenčarjev. Večina višje razvitih živali ima organske sisteme (se še spomnite – celice – tkiva – organi – organski sistemi – organizem), nižje razvite živali pa imajo tkiva ali dele celic, ki nadomeščajo organske sisteme. Kako so razviti organski sistemi pri živalih:

dihala – najmanjši organizmi izmenjujejo kisik in ogljikov dioksid kar skozi telesno površino, po domače pravimo, da dihajo s kožo. Tako dihajo enoceličarji, kolobarniki, ploščati in valjasti črvi. Členonožci imajo vzdušnice:

vzdušnice

Kopenske živali imajo pljuča, ki so lahko bolj ali manj razvita in razvejana.

levo dihala plazilca, na sredini sesalca, na desni dvoživke

dihala ptičev z zračnimi vrečami, ki segajo v kosti

Ptiči potrebujejo za letenje zelo veliko energije in zato tudi zelo učinkovita pljuča. Pri dihanju si pomagajo z  zračnimi vrečami. Ob vdihu potuje zrak v zadnje zračne vreče, hkrati pa del zraka iz pljuč v prednje zračne vreče. Ob izdihu gre zrak iz zadnjih zračnih vreč v pljuča, zrak iz pljuč pa v prednje zračne vreče, zrak iz prednjih zračnih vreč pa izdihne.

Nekateri vodni organizmi (npr. koralnjaki, klobučnjaki in vrtinčarji) nimajo razvitih dihal, temveč dihajo kar skozi vso telesno površino.

Številne vodne živali dihajo s škrgami. Škrge so močno povečane dihalne površine, ki so povezane s transportnim sistemom, ki prenaša kisik po telesu. Glede na položaj škrg ločimo: zunanje škrge, ki so zunaj telesa, in notranje škrge, ki so v telesu in s tem zaščitene pred zunanjimi vplivi. Do notranjih škrg prehaja sveža voda, bogata s kisikom zaradi plavanja ali posebnih dihalnih gibov.

škrge pri ribah

 

izločala – čeprav se zgradba organelov, organov ali organskih sistemov, namenjenih izločanju nerabnih snovi, močno razlikuje, pa imajo enak pomen – telesu nerabne ali škodljive snovi izločiti iz telesa.

Večina enoceličarjev izloča nerabne snovi skozi celično membrano, torej skozi telesno površino. Nekatere med njimi, npr. migetalkarji, izločajo odvečne snovi skozi celično membrano in skozi organel, imenovan krčljivi mehurček. Skozi krčljivi mehurček izločijo vodo, v kateri so raztopljene tudi odvečne snovi iz celice v okolje.

krčljivi mehurček

Nevretenčarji imajo poseben sistem cevk, ki se slepo začenjajo v notranjosti telesa. Vanj se izlivajo odvečna voda in druge nerabne snovi in nato vodijo iz telesa. Pajkovci in žuželke, ki so najštevilčnejša skupina nevretenčarjev, imajo prav tako posebne cevke, imenovane Malpighijeve cevke. V primerjavi z izločali drugih nevretenčarjev se ne izlivajo iz telesa, temveč v črevo. Prednost tega načina izločanja je v tem, da se v zadnjem delu črevesa del vode in potrebnih ionov ponovno vsrka v telo, izločijo pa se le nerabne snovi. Kolobarniki izločajo z metanefridiji. V vsakem členu je par metanefridijev. Lijak metanefridija (glej sliko spodaj) leži v enem členu, izvodilo pa leži v členu za njim.

metanefridiji

Vretenčarji imajo za filtriranje in izločanje razvite ledvice. Najpomembnejša vloga ledvic je precejanje krvi in izločanje nerabnih snovi. Osnovna funkcionalna enota ledvic je nefron, ki je iz ledvičnega telesca in sečne cevke. V vsaki (človeški) ledvici je približno milijon nefronov. Tekočino, ki iz ledvic po sečevodih priteče v mehur in od tod po sečnici iz organizma, imenujemo urin.

prebavila– so sistem, ki omogoča organizmu usvajanje hranilnih snovi iz hrane.  Skozi usta sprejeta hrana se v prebavilih prebavi, vsrka v kri in po transportnem sistemu prenaša po telesu, neprebavljivi del pa se izloči kot iztrebek. Prebavljene snovi vstopajo v celice, kjer se presnovijo, pri čemer se sprosti energija (to poznate kot celično dihanje). Telesu odvečne snovi preidejo v izločala, kjer del snovi, predvsem vode, mineralov in vitaminov, ponovno preide v transportni sistem, manjši del, ki ga predstavljajo nerabne snovi, pa se izloči iz telesa kot urin.

gibala – Velika večina živali se premika. Način premikanja živali je povezan z življenjskim prostorom (voda, kopno, zrak), velikostjo, zgradbo in obliko živali. Načini premikanja oz. gibanja so zelo različni: živali na kopnem tekajo, se plazijo, skačejo, živali v vodi plavajo ali lebdijo, živali v zraku letajo ali jadrajo. Živali s premikanjem:
– iščejo hrano,
– bežijo pred plenilci,
– iščejo za življenje ugodne razmere ali se izogibajo neugodnim razmeram za življenje in
– iščejo partnerja za razmnoževanje.

Mnogocelične živali imajo razvito mišično tkivo. Celice mišičnega tkiva se krčijo in s tem (pri večini živali skupaj z ogrodjem) sodelujejo pri premikanju živali ali le dela telesa.

Voda pokriva 70 % površja Zemlje. Prvi organizmi so bili vodni, zato je premikanje v vodi eden od osnovnih načinov gibanja. V vodi se živali premikajo na dva načina: z aktivnim plavanjem (npr. ribe) ali z lebdenjem (npr. drobni planktonski organizmi) oz. s kombinacijo plavanja in lebdenja (npr. meduze).

Nekatere morske živali se plazijo (npr. polži), hodijo po morskem dnu (npr. raki) ali rijejo po pesku (npr. školjke). Nekatere živali so pritrjene na podlago in le filtrirajo vodo (nekatere školjke, korale, morske vetrnice) ter s tem pridobivajo hranilne snovi.

Nekatere živali se enako premikajo tako na kopnem kot v vodi. Večina kopenskih živali hodi ali teka. Za premikanje po kopnem uporabljajo noge. Ločimo lahko dve veliki skupini živali z nogami: členonožci in vretenčarji. Nekatere živali, ki živijo v tleh, kopljejo rove (npr. krt in deževnik).
 Številne živali jadrajo, med njimi tudi nekatere kače, žabe, glodavci in tudi ribe. Velika večina med njimi jadra le nekaj metrov, in še to le takrat, ko bežijo pred plenilcem. Živali, ki jadrajo, običajno nimajo pravih kril, temveč le ploske površine, ki zavirajo hitrost padanja. Tako imajo npr. leteče ribe posebno velike prsne plavuti, žabe močno razkrečijo noge in se postavijo v vodoravni položaj, sesalci, ki jadrajo, pa imajo običajno kožne opne med okončinami.
Žival za pravo letenje potrebuje zelo veliko energije, da ostane v zraku. Pravega letenja so sposobne le žuželke, ptiči in netopirji. Žuželke imajo en ali dva para kril, ptiči imajo prednji par okončin razvit v peruti, netopirji pa v prhuti. Velika večina živali leti na zelo kratke razdalje. Mnoge med njimi, zlasti žuželke, so tako majhni in razmeroma šibki letalci, da jih lahko odnese veter. Zlasti ptice so dobro prilagojene na letenje, saj imajo votle kosti, ki so lahke, in zračne vreče, ki sodelujejo pri dihanju in dovajajo v telo veliko kisika, potrebnega za tako energijsko naporno dejavnost, kot je letenje.

koža – Krovna tvorba vretenčarjev se imenuje koža ter sestoji iz povrhnjice, usnjice in podkožja. Zunanji del povrhnjice je poroženel (te celice odmirajo – izgubijo jedro in vsebujejo beljakovino keratin) in varuje telo pred izsušitvijo, škodljivimi ultravijoličnimi žarki ter vdorom bakterij v telo. Iz usnjice izraščajo luske, perje in dlaka. Podkožje je predvsem iz vezivnega in maščobnega tkiva, ki varuje vretenčarje pred izgubo toplote ter blaži moč udarcev. V koži so živčni končiči, s katerimi zaznavamo mraz, vročino in bolečino ter čutnice, s katerimi zaznavamo dotik in pritisk. Za vsakega od naštetih čutov so posebne čutilne celice.
Kožne žleze v koži izločajo različne izločke. Žleze lojnice izločajo olja oz. loj, ki odbija vodo ali preprečuje čezmerno izsuševanje in pokanje kože.
Med kožne žleze uvrščamo tudi mlečne žleze, ki so značilne za sesalce in imajo vlogo hranjenja mladičev.
Nekatere živali imajo tudi dišavne žleze (npr. muškatno govedo), ki izločajo snovi, s katerimi žival označuje svoje ozemlje in odvrača tekmece, ali izloča snovi, ki privabljajo spolne partnerje.
Nekatere živali (npr. močeradi) iz strupnih žlez v koži izločajo strupe.
Dvoživke (in tudi ribe) imajo sluzne žleze, ki izločajo sluz, ki varuje žival pred izsušitvijo ter olajšuje gibanje v vodi ali trdni podlagi.
Skozi kožo se lahko tudi izločajo odvečne in nerabne snovi – skoznjo izhlapijo skozi žleze znojnice velike količine vode, soli, sečnine, ipd.

spolni organi – spoznal-a si že razmnoževanje rastlin, bakterij in gliv. Ena bistvenih lastnosti nespolnega razmnoževanja je, da se potomec oz. potomci razvijejo iz enega starševskega organizma. Tak potomec ima enak dedni zapis kot starš, torej vse dobre in tudi slabe lastnosti. Potomcem, ki so genetsko enaki svojim staršem, pravimo kloni.

Največja prednost spolnega razmnoževanja so nove kombinacije dednega materiala, zaradi česar so potomci nekoliko drugačni od staršev oz. so kombinacija lastnosti obeh staršev. Nove kombinacije lastnosti se lahko v določenem okolju izkažejo za boljše, kar omogoča lažje preživetje potomcev.

Nove kombinacije lastnosti so pomembne predvsem v okolju, ki se hitro spreminja. Zaradi raznolikosti potomcev je veliko večja verjetnost, da bodo nekateri preživeli.

Večina živali leže jajca oz. jajčeca, nekatera so komaj vidna s prostim očesom, največje jajce pri ptičih pa je nojevo jajce. Zadostuje za prb. 20 – 25 kokošjih jajc. Ptičja jajca imajo trdo, apnenčasto lupino, jajca plazilcev imajo največkrat prožno, pergamentasto lupino.

Nekatere živali imajo v razvoju mladičev več stopenj, tako imajo žuželke popolno (jajčece-ličinka-buba-odrasla žival) ali nepopolno (brez bube) preobrazbo.

Ribja jajčeca se imenujejo ikre, skupek žabjih jajčec se pa imenuje mrest.

transportni sistem – Na shemi so predstavljeni dihanje, prebavljanje in presnavljanje ter izločanje na primeru sesalca psa. Kisik sprejemamo skozi dihala, od koder se  po transportnem sistemu prenese do vseh celic v telesu. V celicah nastali plin ogljikov dioksid preide v transportni sistem, katerega glavna naloga je prenos snovi po telesu, in po njem v dihala ter nato iz telesa. Skozi usta sprejeta hrana se v prebavilih prebavi, vsrka v kri in po transportnem sistemu prenaša po telesu, neprebavljivi del pa se izloči kot iztrebek. Prebavljene snovi vstopajo v celice, kjer se presnovijo, pri čemer se sprosti energija. Telesu odvečne snovi preidejo v izločala, kjer del snovi, predvsem vode, mineralov in vitaminov, ponovno preide v transportni sistem, manjši del, ki ga predstavljajo nerabne snovi, pa se izloči iz telesa kot urin.

ogrodje – vse živali morajo imeti nekaj, da se jim telo ne zdruzne samo vase. Tem strukturam pravimo ogrodje. Manjšim, preprostim nevretenčarjem lahko daje oporo pritisk telesnih tekočin, imenovan turgor. Ta način opore uporabljajo enoceličarji, kolobarniki, ploskavci, valjasti črvi. Nekatere živali imajo zunanje ogrodje  – oklepe (raki), lupine in hišice (školjke, polži) ali hitinjačo (žuželke). Vretenčarji imajo notranje ogrodje, imenovano okostje.

Domača naloga – snovi je ogromno, zato vam ne bova dali posebne domače naloge. Priporočava vam, da pazljivo preberete snov in s pomočjo interneta odkrivate najrazličnejše sisteme pri najrazličnejših živalih. Prav zabavno je, boste videli.

 

 

Družabno življenje živali

Dragi sedmošolci,

v vseh teh urah na daljavo, ste dobili celo kopico informacij o živalih in njihovih značilnostih. Pa ste se že kdaj vprašali, kako živijo živali in kakšno je njihovo družabno življenje? Če ste vsaj malo radovedni, je današnja ura kot nalašč za odgovor na to vprašanje.

Naloga:

  1. Klikni in uživaj v ogledu. Družabno življenje živali; oddaja Biotopi, RTV SLO
  2. Če si pozorno spremljal oddajo si skušaj USTNO odgovoriti na spodaj zastavljena vprašanja. Če pa nisi prepričan v odgovor, pa si posnetek še enkrat predvajaj.
  • Kako se kaže družabno življenje živali?
  • Katere so EU socialne vrste živali in kaj je za njih značilno?
  • Pri netopirjih se v porodniških kolonijah razvije vedenje, ki ga primerjamo z delovanjem jasli. Razloži.
  • Kaj pomeni monogamna zveza pri bobrih?
  • Kje živi močeril in kako ga še drugače imenujemo?

Če si vsaj malo užival in si pri tem spoznal še kaj novega, je bil namen dosežen. Zdaj pa brž v naravo in tudi ti poskrbi za svoje družabno življenje.

Vretenčarji

Pozdravljeni, sedmošolci, gremo dalje z našim živalskim sistemom. Danes se bomo ukvarjali z zadnjo, najvišje razvito skupino živali – z deblom  strunarji oziroma njihovim poddeblom, z vretenčarji.

Poddeblo vretenčarji delimo na pet razredov: ribe, dvoživke, plazilci, ptiči in sesalci. Za vse te skupine ste zagotovo že slišali, verjetno jih tudi poznate, vsaj predstavnike. Danes bomo na kratko predstavili vseh pet skupin in navedli njihove značilnosti:

RIBE: so vodne živali, dihajo s škrgami. Poznamo ribe kostnice (njihovo ogrodje je iz kosti), ki živijo v sladkih vodah in v morju ter ribe hrustančnice (njihovo ogrodje je iz hrustanca), ki živijo samo v morju. Med hrustančnice uvrščamo morske pse, skate, morske mačke (prva sličica je prismodarija), morske lisice

Kostnice in hrustančnice se na prvi pogled ločijo po tem, da imajo kostnice škrge pokrite s škržnim poklopcem, hrustančnice pa imajo škržne reže. Razlik v telesni zgradbi je kar nekaj, najlepše si jih ogledate na sliki:

Posebnost rib je čutilo, imenovano pobočnica. Pobočnica je posebno bočno čutilo pri ribah, v katerem so zbrane skupine čutnih celic. Te celice imajo na vrhu posebne dlačice, ležijo pa v manjših kanalih in so preko njih povezane z zunanjostjo. Pri gibanju vode se dlačice premikajo, riba pa tako zaznava mehanične dražljaje iz okolice. Ti dražljaji so spremembe v vodnem tlaku, sprememba vodnega toka in podobno.

pobočnica pri morskem psu

 

DVOŽIVKE: če rečemo, da so dvoživke živali, ki živijo v vodi in na kopnem, je to napačno. Bobri, npr., tudi živijo v vodi in na kopnem, pa vendar niso dvoživke. Torej, definicija za dvoživke se glasi: dvoživke so živali, ki kot ličinke živijo v vodi in dihajo s škrgami, kot odrasle živali pa dihajo s pljuči in živijo v zelo vlažnih okoljih. Za razmnoževanje potrebujejo vodo.

Poznamo brezrepe in repate dvoživke. Med brezrepe spadajo prave žabe in krastače, med repate pa močeradi in pupki.

Takole izgleda razvojni krog brezrepih in repatih dvoživk. Pa še slika:

Koža dvoživk je vlažna, tanka, nezaščitena pred izhlapevanjem vode, zato se morajo zadrževati v zelo vlažnem okolju.

PLAZILCI: so prave kopenske živali, zaščito pred izhlapevanjem vode iz telesa jim nudijo luske, s katerimi je pokrito njihovo telo. Med plazilce spadajo krokodili, želve, kuščarji, kače …

Plazilci ležejo jajca, mnoga imajo prožno, pergamentasto lupino. Želvja jajca slovijo kot specialiteta. Na račun nabiranja jajc so nekatere vrste želv skoraj iztrebili, zato je zdaj jajca prepovedano nabirati.

Kače so breznogi plazilci, po tleh se premikajo z zvijanjem telesa. Mnoge kače so strupene, veliko pa je popolnoma nenevarnih in nestrupenih. V Sloveniji živi enajst vrst kač, samo tri vrste med njimi so strupene: gad, planinski gad in modras. Nestrupene (in seveda tudi strupene) kače so človeku koristne, saj se hranijo z manjšimi glodalci, ki človeku povzročajo škodo – z mišmi in podganami. Kač se NI TREBA bati. Kače se bojijo vas, saj ste zanje pravi velikan. Če vas bodo občutile (po tresljajih tal, ko hodite – vidijo namreč zelo slabo), se bodo čim hitreje umaknile. Pustite jih, naj pobegnejo, ne ubijajte jih, prosim.

PTIČI: za vse ptiče je značilno, da so pokriti s perjem. Celo pingvini imajo perje, ki pa je precej spremenjeno in se zelo razlikuje od perja večine ptic. Značilno za ptice je, da letijo, vendar ne letijo vse ptice. Labod je največja ptica (glede na trup), ki še lahko leti. Značilne za ptice so peruti (krila imajo žuželke), kljun in, že omenjeno, perje. Ptice ležejo jajca s trdo apnenčasto lupino. Vsi ptiči so živali s stalno telesno temperaturo. Ribe, dvoživke in plazilci so živali z nestalno telesno temperaturo – le-ta je odvisna od temperature okolice. Ptiči imajo kar visoko (glede na človeka) telesno temperaturo – tam okoli 41 stopinj celzija. Ste že držali kokoš v rokah? Kdor jo je, je lahko občutil, kako zelo topla je.

SESALCI: značilnost, po kateri prepoznamo sesalce, je dlaka. Pa so tudi tu izjeme. Kiti, npr., niso pokriti z dlako. Ampak imajo dlako –  imajo namreč trepalnice. Najbolj značilni znaki sesalcev so: stalna telesna temperatura, dlaka, kotijo žive mladiče (to ne pomeni, da druge kotijo mrtve – to pomeni, da druge vretenčarske skupine ležejo jajca – z redkimi izjemami), mladiči sesajo materino mleko, dihajo s pljuči.

Sesalce delimo na tri skupine:

a) stokovci – takšnega imena nimajo zato, ker bi stokali, ampak zato, ker imajo stok ali kloako – skupno izvodilo izločal in spolnih žlez. Sem spadata  kljunaš in kljunati ježek.

b) vrečarji – mladiče samice prenašajo v nekakšni vreči na trebuhu, najbolj znani so kenguruji, pa tudi koale (se spomnite risanke Cofko Cof?). Vrečarji živijo predvsem v Avstraliji.

c) višji sesalci – zajci, medvedi, miši, veverice, psi, mačke, kiti, opice, človek …

 

In kaj morate narediti? Napišite po tri predstavnike vsake skupine (ribe, dvoživke, plazilci, ptiči in sesalci), ki jih poznate. Poimenujte jih s slovenskim imenom (vem, da bi radi napisali med ribami morskega psa. Vsi ste že slišali zanj. Ampak, za katerega morskega psa? Velikega belega, kitovca, sinjega,…  napišite raje ribe, ki jih poznate oz. ste jih že kdaj jedli, videli, jih imate mogoče celo v akvariju …).