Vesoljski teleskop Hubble

Pred 30 leti je zdaj že upokojeni raketoplan Space Shuttle v Zemljino orbito odpeljal vesoljski teleskop Hubble, ki je postal eden izmed najpomembnejših znanstvenih instrumentov vseh časov. S Hubblom se je namreč začelo morda celo najbolj produktivno obdobje v zgodovini raziskovanja vesolja.

Znanstveniki so ga pred tem razvijali več kot desetletje, ob popotovanju v vesolje pa je bil teleskop eden od najbolj zapletenih, naprednih in tudi dragih raziskovalnih instrumentov, kar jih je ustvarila človeška roka.

Vesoljski teleskop Hubble (tudi Hubblov vesoljski daljnogled; angleško Hubble Space Telescope, okrajšano HST) je zrcalni daljnogled v tirnici okrog Zemlje. Njegova lega zunaj Zemljinega ozračja omogoča, da lahko z njim posnamejo izredno ostre slike. Od njegove izstrelitve in vtirjenja leta 1990 je postal eden od najpomembnejših daljnogledov v zgodovini astronomije. Z njim so opravili nekaj izjemnih opazovanj in je pomagal astronomom pri boljšem razumevanju mnogih osnovnih problemov v astrofiziki. Imenovali so ga po ameriškem astronomu Edwinu Powllu Hubblu.

Na grozo astronomov, ki so teleskop v orbiti želeli zaradi odsotnosti atmosfere, ta observatorijem na Zemlji zastira pogled v vesolje, Hubble ob zagonu ni deloval tako, kot bi moral.

Napaka v izdelavi ene od ključnih komponent, ogledala, je namreč povzročila zamegljenost prvih fotografij, ki jih je Hubble poslal na Zemljo.

Ekipa astronavtov Nase je napako odpravila šele na prvem servisnem poletu konec leta 1993, takrat pa je Hubble tudi zares začel opravljati svoje poslanstvo.

 

Hubblova fotografija Orlove meglice, znana kot Stebri stvarjenja

Ko je bil Hubble popravljen, se je začelo morda najbolj produktivno obdobje v zgodovini raziskovanja vesolja. Vesoljski teleskop je že zelo kmalu potrdil domneve znanstvenikov o obstoju supermasivnih črnih lukenj in da ima eno v središču najbrž vsaka galaksija.

S Hubblovo pomočjo jim je uspelo določiti tudi starost vesolja, ki naj bi trenutno štelo približno 13,8 milijarde let.

Zaradi Hubbla danes tudi zagotovo vemo, da se vesolje širi – potrdil je tezo, ki jo je v 20. letih prejšnjega stoletja postavil že omenjeni astronom Edwin Hubble in si s tem prislužil posmrtno čast, da teleskop nosi njegovo ime.

Pa vemo, zakaj se vesolje širi? Tudi na to vprašanje je Hubblu uspelo odgovoriti – znanstveniki menijo, da se vesolje kot balonček (čedalje hitreje) napihuje zaradi temne energije. Kaj točno ta je, astrofiziki še ne vedo, so pa prepričani, da tvori več kot dve tretjini vesolja.

Hubblova prihodnost – bo treščil na Zemljo?

Pri Nasi menijo, da bo Hubble v Zemljini orbiti ostal vsaj do 30. let tega stoletja, po nekaterih ocenah morda tudi do leta 2040, a se razdalja med teleskopom in Zemljo zaradi gravitacijskega privlaka našega planeta počasi manjša.

Ko bo dosegla kritično točko, bo Hubble verjetno vstopil v atmosfero in se začel spuščati proti površini planeta. Astronome skrbi, da pri tem ne bo popolnoma razpadel. Padec bi lahko preživelo njegovo 2,5-metrsko ogledalo, ki lahko, če trešči v naseljeno območje, zahteva celo človeške žrtve.

Vir: https://siol.net/digisvet/novice/hubble-vesolje-znanost-nasa-space-shuttle-523889

 

Organski sistemi pri živalih

Kakor smo videli pri prejšnjih urah, so živali izredno raznolike. Od najpreprostejših enoceličarjev do zapleteno zgrajenih vretenčarjev. Večina višje razvitih živali ima organske sisteme (se še spomnite – celice – tkiva – organi – organski sistemi – organizem), nižje razvite živali pa imajo tkiva ali dele celic, ki nadomeščajo organske sisteme. Kako so razviti organski sistemi pri živalih:

dihala – najmanjši organizmi izmenjujejo kisik in ogljikov dioksid kar skozi telesno površino, po domače pravimo, da dihajo s kožo. Tako dihajo enoceličarji, kolobarniki, ploščati in valjasti črvi. Členonožci imajo vzdušnice:

vzdušnice

Kopenske živali imajo pljuča, ki so lahko bolj ali manj razvita in razvejana.

levo dihala plazilca, na sredini sesalca, na desni dvoživke

dihala ptičev z zračnimi vrečami, ki segajo v kosti

Ptiči potrebujejo za letenje zelo veliko energije in zato tudi zelo učinkovita pljuča. Pri dihanju si pomagajo z  zračnimi vrečami. Ob vdihu potuje zrak v zadnje zračne vreče, hkrati pa del zraka iz pljuč v prednje zračne vreče. Ob izdihu gre zrak iz zadnjih zračnih vreč v pljuča, zrak iz pljuč pa v prednje zračne vreče, zrak iz prednjih zračnih vreč pa izdihne.

Nekateri vodni organizmi (npr. koralnjaki, klobučnjaki in vrtinčarji) nimajo razvitih dihal, temveč dihajo kar skozi vso telesno površino.

Številne vodne živali dihajo s škrgami. Škrge so močno povečane dihalne površine, ki so povezane s transportnim sistemom, ki prenaša kisik po telesu. Glede na položaj škrg ločimo: zunanje škrge, ki so zunaj telesa, in notranje škrge, ki so v telesu in s tem zaščitene pred zunanjimi vplivi. Do notranjih škrg prehaja sveža voda, bogata s kisikom zaradi plavanja ali posebnih dihalnih gibov.

škrge pri ribah

 

izločala – čeprav se zgradba organelov, organov ali organskih sistemov, namenjenih izločanju nerabnih snovi, močno razlikuje, pa imajo enak pomen – telesu nerabne ali škodljive snovi izločiti iz telesa.

Večina enoceličarjev izloča nerabne snovi skozi celično membrano, torej skozi telesno površino. Nekatere med njimi, npr. migetalkarji, izločajo odvečne snovi skozi celično membrano in skozi organel, imenovan krčljivi mehurček. Skozi krčljivi mehurček izločijo vodo, v kateri so raztopljene tudi odvečne snovi iz celice v okolje.

krčljivi mehurček

Nevretenčarji imajo poseben sistem cevk, ki se slepo začenjajo v notranjosti telesa. Vanj se izlivajo odvečna voda in druge nerabne snovi in nato vodijo iz telesa. Pajkovci in žuželke, ki so najštevilčnejša skupina nevretenčarjev, imajo prav tako posebne cevke, imenovane Malpighijeve cevke. V primerjavi z izločali drugih nevretenčarjev se ne izlivajo iz telesa, temveč v črevo. Prednost tega načina izločanja je v tem, da se v zadnjem delu črevesa del vode in potrebnih ionov ponovno vsrka v telo, izločijo pa se le nerabne snovi. Kolobarniki izločajo z metanefridiji. V vsakem členu je par metanefridijev. Lijak metanefridija (glej sliko spodaj) leži v enem členu, izvodilo pa leži v členu za njim.

metanefridiji

Vretenčarji imajo za filtriranje in izločanje razvite ledvice. Najpomembnejša vloga ledvic je precejanje krvi in izločanje nerabnih snovi. Osnovna funkcionalna enota ledvic je nefron, ki je iz ledvičnega telesca in sečne cevke. V vsaki (človeški) ledvici je približno milijon nefronov. Tekočino, ki iz ledvic po sečevodih priteče v mehur in od tod po sečnici iz organizma, imenujemo urin.

prebavila– so sistem, ki omogoča organizmu usvajanje hranilnih snovi iz hrane.  Skozi usta sprejeta hrana se v prebavilih prebavi, vsrka v kri in po transportnem sistemu prenaša po telesu, neprebavljivi del pa se izloči kot iztrebek. Prebavljene snovi vstopajo v celice, kjer se presnovijo, pri čemer se sprosti energija (to poznate kot celično dihanje). Telesu odvečne snovi preidejo v izločala, kjer del snovi, predvsem vode, mineralov in vitaminov, ponovno preide v transportni sistem, manjši del, ki ga predstavljajo nerabne snovi, pa se izloči iz telesa kot urin.

gibala – Velika večina živali se premika. Način premikanja živali je povezan z življenjskim prostorom (voda, kopno, zrak), velikostjo, zgradbo in obliko živali. Načini premikanja oz. gibanja so zelo različni: živali na kopnem tekajo, se plazijo, skačejo, živali v vodi plavajo ali lebdijo, živali v zraku letajo ali jadrajo. Živali s premikanjem:
– iščejo hrano,
– bežijo pred plenilci,
– iščejo za življenje ugodne razmere ali se izogibajo neugodnim razmeram za življenje in
– iščejo partnerja za razmnoževanje.

Mnogocelične živali imajo razvito mišično tkivo. Celice mišičnega tkiva se krčijo in s tem (pri večini živali skupaj z ogrodjem) sodelujejo pri premikanju živali ali le dela telesa.

Voda pokriva 70 % površja Zemlje. Prvi organizmi so bili vodni, zato je premikanje v vodi eden od osnovnih načinov gibanja. V vodi se živali premikajo na dva načina: z aktivnim plavanjem (npr. ribe) ali z lebdenjem (npr. drobni planktonski organizmi) oz. s kombinacijo plavanja in lebdenja (npr. meduze).

Nekatere morske živali se plazijo (npr. polži), hodijo po morskem dnu (npr. raki) ali rijejo po pesku (npr. školjke). Nekatere živali so pritrjene na podlago in le filtrirajo vodo (nekatere školjke, korale, morske vetrnice) ter s tem pridobivajo hranilne snovi.

Nekatere živali se enako premikajo tako na kopnem kot v vodi. Večina kopenskih živali hodi ali teka. Za premikanje po kopnem uporabljajo noge. Ločimo lahko dve veliki skupini živali z nogami: členonožci in vretenčarji. Nekatere živali, ki živijo v tleh, kopljejo rove (npr. krt in deževnik).
 Številne živali jadrajo, med njimi tudi nekatere kače, žabe, glodavci in tudi ribe. Velika večina med njimi jadra le nekaj metrov, in še to le takrat, ko bežijo pred plenilcem. Živali, ki jadrajo, običajno nimajo pravih kril, temveč le ploske površine, ki zavirajo hitrost padanja. Tako imajo npr. leteče ribe posebno velike prsne plavuti, žabe močno razkrečijo noge in se postavijo v vodoravni položaj, sesalci, ki jadrajo, pa imajo običajno kožne opne med okončinami.
Žival za pravo letenje potrebuje zelo veliko energije, da ostane v zraku. Pravega letenja so sposobne le žuželke, ptiči in netopirji. Žuželke imajo en ali dva para kril, ptiči imajo prednji par okončin razvit v peruti, netopirji pa v prhuti. Velika večina živali leti na zelo kratke razdalje. Mnoge med njimi, zlasti žuželke, so tako majhni in razmeroma šibki letalci, da jih lahko odnese veter. Zlasti ptice so dobro prilagojene na letenje, saj imajo votle kosti, ki so lahke, in zračne vreče, ki sodelujejo pri dihanju in dovajajo v telo veliko kisika, potrebnega za tako energijsko naporno dejavnost, kot je letenje.

koža – Krovna tvorba vretenčarjev se imenuje koža ter sestoji iz povrhnjice, usnjice in podkožja. Zunanji del povrhnjice je poroženel (te celice odmirajo – izgubijo jedro in vsebujejo beljakovino keratin) in varuje telo pred izsušitvijo, škodljivimi ultravijoličnimi žarki ter vdorom bakterij v telo. Iz usnjice izraščajo luske, perje in dlaka. Podkožje je predvsem iz vezivnega in maščobnega tkiva, ki varuje vretenčarje pred izgubo toplote ter blaži moč udarcev. V koži so živčni končiči, s katerimi zaznavamo mraz, vročino in bolečino ter čutnice, s katerimi zaznavamo dotik in pritisk. Za vsakega od naštetih čutov so posebne čutilne celice.
Kožne žleze v koži izločajo različne izločke. Žleze lojnice izločajo olja oz. loj, ki odbija vodo ali preprečuje čezmerno izsuševanje in pokanje kože.
Med kožne žleze uvrščamo tudi mlečne žleze, ki so značilne za sesalce in imajo vlogo hranjenja mladičev.
Nekatere živali imajo tudi dišavne žleze (npr. muškatno govedo), ki izločajo snovi, s katerimi žival označuje svoje ozemlje in odvrača tekmece, ali izloča snovi, ki privabljajo spolne partnerje.
Nekatere živali (npr. močeradi) iz strupnih žlez v koži izločajo strupe.
Dvoživke (in tudi ribe) imajo sluzne žleze, ki izločajo sluz, ki varuje žival pred izsušitvijo ter olajšuje gibanje v vodi ali trdni podlagi.
Skozi kožo se lahko tudi izločajo odvečne in nerabne snovi – skoznjo izhlapijo skozi žleze znojnice velike količine vode, soli, sečnine, ipd.

spolni organi – spoznal-a si že razmnoževanje rastlin, bakterij in gliv. Ena bistvenih lastnosti nespolnega razmnoževanja je, da se potomec oz. potomci razvijejo iz enega starševskega organizma. Tak potomec ima enak dedni zapis kot starš, torej vse dobre in tudi slabe lastnosti. Potomcem, ki so genetsko enaki svojim staršem, pravimo kloni.

Največja prednost spolnega razmnoževanja so nove kombinacije dednega materiala, zaradi česar so potomci nekoliko drugačni od staršev oz. so kombinacija lastnosti obeh staršev. Nove kombinacije lastnosti se lahko v določenem okolju izkažejo za boljše, kar omogoča lažje preživetje potomcev.

Nove kombinacije lastnosti so pomembne predvsem v okolju, ki se hitro spreminja. Zaradi raznolikosti potomcev je veliko večja verjetnost, da bodo nekateri preživeli.

Večina živali leže jajca oz. jajčeca, nekatera so komaj vidna s prostim očesom, največje jajce pri ptičih pa je nojevo jajce. Zadostuje za prb. 20 – 25 kokošjih jajc. Ptičja jajca imajo trdo, apnenčasto lupino, jajca plazilcev imajo največkrat prožno, pergamentasto lupino.

Nekatere živali imajo v razvoju mladičev več stopenj, tako imajo žuželke popolno (jajčece-ličinka-buba-odrasla žival) ali nepopolno (brez bube) preobrazbo.

Ribja jajčeca se imenujejo ikre, skupek žabjih jajčec se pa imenuje mrest.

transportni sistem – Na shemi so predstavljeni dihanje, prebavljanje in presnavljanje ter izločanje na primeru sesalca psa. Kisik sprejemamo skozi dihala, od koder se  po transportnem sistemu prenese do vseh celic v telesu. V celicah nastali plin ogljikov dioksid preide v transportni sistem, katerega glavna naloga je prenos snovi po telesu, in po njem v dihala ter nato iz telesa. Skozi usta sprejeta hrana se v prebavilih prebavi, vsrka v kri in po transportnem sistemu prenaša po telesu, neprebavljivi del pa se izloči kot iztrebek. Prebavljene snovi vstopajo v celice, kjer se presnovijo, pri čemer se sprosti energija. Telesu odvečne snovi preidejo v izločala, kjer del snovi, predvsem vode, mineralov in vitaminov, ponovno preide v transportni sistem, manjši del, ki ga predstavljajo nerabne snovi, pa se izloči iz telesa kot urin.

ogrodje – vse živali morajo imeti nekaj, da se jim telo ne zdruzne samo vase. Tem strukturam pravimo ogrodje. Manjšim, preprostim nevretenčarjem lahko daje oporo pritisk telesnih tekočin, imenovan turgor. Ta način opore uporabljajo enoceličarji, kolobarniki, ploskavci, valjasti črvi. Nekatere živali imajo zunanje ogrodje  – oklepe (raki), lupine in hišice (školjke, polži) ali hitinjačo (žuželke). Vretenčarji imajo notranje ogrodje, imenovano okostje.

Domača naloga – snovi je ogromno, zato vam ne bova dali posebne domače naloge. Priporočava vam, da pazljivo preberete snov in s pomočjo interneta odkrivate najrazličnejše sisteme pri najrazličnejših živalih. Prav zabavno je, boste videli.

 

 

Tlak zaradi teže tekočine – hidrostatični tlak

Tlak zaradi teže tekočine in tlak v tekočini – oboje zveni zelo podobno. Vendar ni, niti slučajno. Tlak v tekočini smo obravnavali prejšnjo uro, danes pa bomo obravnavali tlak, ki nastane, ker tekočina s svojo težo pritiska navzdol.Ste se že potapljali z masko vsaj do globine metra in pol? Verjetno ste pri tem začutili neprijeten občutek v ušesih – starejši so vam povedali, da je to “pritisk”. Ja, res je, to je tlak, ki nastane zaradi teže tekočine.

Čim globlje gremo, tem večji je tlak. Kako to? Zamislimo si, da imamo stekleno posodo, napolnjeno z vodo. In to vodo “razdelimo” na več plasti. Na čisto spodnjo plast pritiskajo vse gornje plasti, teža na isto površino je večja kot pod višjimi plastmi, torej je tlak večji.

plasti vode. kakšen je tlak pod njimi?

V isti globini je tlak vsepovsod enak:

Razmislite – imamo dve posodi, prva je napolnjena z vodo, druga z oljem. Kaj pravite, bi bil tlak na isti globini v obeh posodah enak? Ne, ne bi bil. Olje in voda imata različno specifično težo, zato z različno silo pritiskata navzdol. Voda ima večjo specifično težo, z večjo silo pritiska navzdol kot olje, zato bi bil tlak v posodi z vodo na isti globini večji kot v posodi z oljem.

Torej, pravkar smo ugotovili, da je hidrostitačni tlak odvisen od specifične teže tekočine in od globine:

Še ena zanimivost, povezana s hidrostatskim tlakom: v vezni posodi je tlak na isti višini vedno enak in sploh ni odvisen od oblike posode:

– tlak na isti globini je v vseh posodah enak

– tlak na isti globini je v vseh posodah enak

– tlak na isti globini je v vseh posodah enak

Hidrostatični tlak pa se še po nečem razlikuje od tlaka v tekočini – hidrostatični tlak se pojavi v odprti posodi, zato nanj vpliva tudi zračni tlak (ne pozabite, tudi zrak je tekočina). Normalen zračni tlak je povprečno 100 kilo paskalov – 100 kPa.

Tako, to bi bilo za zdaj vse o hidrostatičnem tlaku. Za utrjevanje pa si poglejte razlago še enkrat, tokrat v video različici.

Dieta pri “prehitri” prebavi

Po domače “prehitro” prebavi imenujemo driska. Verjetno jo vsi poznate. Lahko nastopi zaradi različnih vzrokov, najpogosteje, če pojemo kaj takega, da nam izrazito škodi – prestara, pokvarjena hrana, preveč začinjena hrana in podobno.

O driski govorimo, ko je izločanje blata pogosto, večkrat na dan, blato pa je mehko in tekoče. Z drisko se včasih spopademo preprosto, ker smo kaj napačnega pojedli, včasih pa zato,  ker smo se okužili s bakterijami. Odrasli  in starejši najstniki si lahko sami ob driski pomagajo dva dni, če traja dlje časa, je treba obiskati zdravnika, saj je lahko izguba vode prevelika in pride do močne dehidracije (velika izguba  tekočine iz telesa).

Zelo pomembno je, da ob driski prilagodite prehrano.

Samozdravljenje pri otrocih, dojenčkih in starejših se priporoča le en dan, nato je nujen obisk zdravnika.  V tem času bi se moralo stanje izboljšati, če upoštevamo naslednje ukrepe: posameznik si ob driski lahko pomaga s pitjem večjih količin tekočine, nesladkanega čaja, vode in bistre juhe brez zakuhe. Odlični sta korenčkova juha in prežganka – juha z jajcem. V času driske je treba uživati trdo hrano, ki ne vsebuje preveč vlaknin, ker vlaknine še bolj spodbujajo izločanje blata. Odlična izbira je kuhan riž, saj riževa sluz pomaga pri diareji (drugo ime za drisko). Prav tako je priporočeno uživati zmečkane banane in naribana porjavela jabolka, krompir, pretlačene testenine (bele), preprečenec in krekerje in zelenjavno kašo.

Obvezno se je treba izogibati mleku in mlečnim izdelkom, sladkorjem, čistim maščobam in čisti, surovi zelenjavi. Presladka hrana, kot so sokovi in sladkarije, so prav tako odsvetovani. Izogibati se je treba tudi mastni, težki, začinjeni hrani in kavi, saj deluje kot diuretik in lahko še bolj spodbudi izločanje blata. Odlične so tudi suhe borovnice, ki jih pripravljamo kot čaj. Pomagata tudi indijski in ruski čaj, a sta priporočljiva le za odrasle.

V prehrano je treba vnesti tudi dobre bakterije, saj se v času driske poruši ravnovesje bakterij v črevesju. Zgodi se, da patogene(škodljive) bakterije prevladajo nad dobrimi, zaradi česar je treba znova vzpostaviti zdravo ravnovesje bakterij. To lahko storimo s probiotiki – zdravimi bakterijami. Probiotične bakterije so naravno prisotne v fermentiranih živilih, kot so kislo zelje, repa in fermentirani mlečni izdelki. A ker se je tem v času driske bolje izogniti, probiotike v tem času raje vnesemo s pomočjo praškov ali napitkov, ki jih kupimo v lekarni. Za otroke so na voljo še probiotične kapljice. V teh izdelkih so probiotiki sami, lahko pa jih kombinirajo tudi z vitamini B, ki jih v času driske lahko primanjkuje. Pri driski si lahko pomagamo tudi z medicinskim ogljem ali s posebnim gelom, ki nase vežeta pantogene bakterije in jih izločata iz telesa.

Vir: https://vizita.si/zdravje/kaj-jesti-ce-se-spopadate-z-drisko.html

Prežganka je peprosta domača juha, ki je bila nekoč ena najpogostejših jedi na slovenskih mizah, danes pa si jo navadno pripravimo samo takrat, ko smo prehlajeni ali imamo prebavne težave. Juha namreč blagodejno vpliva na prebavo, zapira črevo in regulira odvajanje, predvsem pa nas prijetno pogreje in okrepča.

Recept za prežganko:

Sestavine:

1 žlica olja, lahko tudi maslo
5 žlic (ne zvrhanih) moke
1 liter vode
 sol in sesekljana kumina po okusu
 1 – 2 jajci
 sesekljan peteršilj, drobnjak
Postopek:

V loncu segrejemo olje ali razpustimo maslo. Po vroči maščobi potrosimo moko in jo na šibkem ognju med mešanjem svetlo do rahlo rjavo popražimo. Pazimo, da moke ne zažgemo!

Postopoma prilivamo mrzlo vodo ter nenehno mešamo, da ne nastanejo grudice (najbolje je, da mešamo s šibo oziroma metlico za stepanje:

šiba ali metlica za stepanje

Po okusu začinimo s soljo, po želji tudi s kumino, in juho kuhamo 5 minut, da zavre.

V posodici dobro razžvrkljamo jajca in jih med nenehnim mešanjem počasi zakuhamo v vrelo juho. Kuhamo še 1 do 2 minuti, da jajce zakrkne, potem pa lonec odstavimo, juho serviramo v skodelice ali globoke krožnike in takoj postrežemo. Po juhi pred serviranjem po želji potrosimo malo sesekljanega peteršilja in/ali drobnjaka.

Ste jo skuhali? Kak se vam je zdel okus? Sicer so ledeni možje in Zofka že odšli, pa vendar še tekne, tudi v teh dneh, čeprav je že topleje.

 

Moje družinsko drevo

Dragi učenci, vabim vas, da izdelate rodovnik vaše družine za štiri generacije (vi, vaši starši, stari starši, prastari starši). Če je to preveč, bodo zadostovale tudi samo tri generacije. Pri vsaki osebi napišite samo njeno ime in letnico rojstva.

S pomočjo izdelanega rodovnika boste pridobili oceno pri biologiji.

Najlažji in prvi korak je, da začnete pri sebi in si zapišete vse sorodnike, ki jih poznate. To bo vaša prva pot v preteklost. Vzemite list papirja, narišite skico družinskega drevesa, zapišite na dnu svoje ime in začnite zapisovati imena sorodnikov od spodaj navzgor. Vključite vse sorodnike, ki so obvezni.

Teorijo, kako sestavimo rodovnik, smo si ogledali 13. 5. 2020 pri pouku, spodaj pa imate nekaj fotografij, ki vam bodo verjetno dale ideje za vaše delo.

izjemno pregledno in praktično družinsko drevo

tudi takšen zapis je lahko

raste drevo, močno in košato

romantično, en čink nepregledno – ne priporočam, lahko pa naredite variacije na temo

starinsko

toliko oseb vam ni treba vstaviti.

Zapisati  morate še kako lastnost vaše družine, ki se deduje iz roda v rod ali pa preskakuje generacije. Če tega ni, opišite dedovanje barve las ali barve oči, višine, zvijanja jezika, prirasle ušesne mečice in podobnega (glej učbenik str. 48 in 49). Rodovnik napišite oziroma narišite na A3 format, ga slikajte ter pošljite (ali prinesite) preko g-maila učiteljici Žveplan (9.a) ali meni (9. b). Opis dedovanja določenega znaka natipkajte v e-mail (oziroma glejte navodila spodaj).

Izdelek morate oddati do ponedeljka, 25. 5. 2020.

Če boste ta dan prišli v šolo, prinesete celoten rodovnik, skupaj z opisom, v šolo, četudi ta dan na urniku ne boste imeli biologije.

Kriteriji:

  1. Štiri generacije: 5 točk
  2. Tri generacije: 4 točke
  3. Čim bolj izviren element dedovanja – 5 točk
  4. Pravilen opis dedovanja nekega znaka – 5 točk
  5. Jasen, berljiv zapis rodovnika – 5 točke
  6. Oddaja v roku – 2 točki
  7. Dodatne generacije – 2 točki
  8. Za vsak dan zamude pri oddaji se odšteje ena točka.

 

Skupaj: 22 + 2 točk:

Točke ocena
22 – 20 Odl (5)
19 – 17 Pdb (4)
16 – 13 Db (3)
12 – 10 Zd (2)
< 10 Nzd (1)

 

Učenci, ki ne bi oddali rodovnika, bi bili ustno vprašani, ampak menim, da se kaj takega ne bo zgodilo.

Dostopnost